samo enkrat v življenju plešeš svoj prvi in pravi maturantski ples... svoj maturantski ples sem odplesala pred dvema letoma... včeraj pa je četvorko in vse ostalo odplesal moj brat.... in spomini so se obudili :)
če pomislim nazaj, saj sploh ni bilo slabo... imele smo lepe obleke, "popoln" make up, zanimive frizure,... pa vendar vsaj jaz sem na maturanskem bila utrujena, utrujena od vsega dela, priprav, skakanja sem in tja, da je vse bilo tipi topi :) ko se je začel začentni zeleni lightshow sem pomislila: "kriza, maturantski ples!!" ta slavni maturantski ples, na katerem hoče vsaka punca ali fant izgledati popolno in najlepše... za katerega pričakuješ da ti bo spremenil svet, da se boš zjutraj zbudil čisto drugačen, nekaj takšnega kot pri 18-ki,... ampak nič od tega se ni zgodilo... nobena oz. noben ni bil najlepši in popoln... svet je bil še vedno isti, zbudil si se isti, razen noge so te bolele, mogoče si imel še kakšen žulj, frizura je bila razmršena, make up razmazan... lep začetek jutra po maturantskem plesu :)
dve leti kasneje ko sem opazovala mojega brata... ko je iskal tisto "tapravo" soplesalko, potem najbolj noro obleko, kravato, šopek,... da o primerni frizuri sploh ne govorim... pri tem je skoraj diplomiral :) sem čustvovala z njim, in bila presenečena nad njegovo angažiranostjo, on in njegovi prijatelji so se prav izkazali :)
... gaudeamus je ostal isti, četvorka tudi... torej se nič ni spremenilo... vendar pa je bilo vseeno bilo čudovito spet peti gaudeamus in plesati polnočno četvorko...
Ni komentarjev:
Objavite komentar